Športnikova kila

Športniki, tako rekreativni kot profesionalni, se večkrat soočajo z različnimi sklepnimi in mišičnimi težavami, ki so navadno posledica dolgotrajnih in nefizioloških obremenitev. Med drugim se velikokrat pojavljajo bolečine v dimljah, ki aktivnosti precej omejujejo in nemalokrat vodijo v zgodnji konec športne kariere.

Športnikova kila je izraz za bolečinski sindrom v dimljah, ki je precej kompleksen tako glede diagnostike, kot samega zdravljenja.

Razlogov za bolečino v dimljah je veliko, lahko gre za pravo kilo, ki se vidi kot izboklina iz trebuha ob napenjanju, pogosti vzroki so lahko okvare hrbtenice, pri katerih bolečina pasasto seva v dimlja, možni pa so tudi razni urološki vzroki (običajno vnetja).

Pri športniku pa se bolečina navadno s časom stopnjuje. Največkrat se začne kot običajen t.i. »muskelfiber«, ki je posledica nesorazmerja moči trebušnih, hrbtnih in stegenskih mišic in pri tem pride do preobremenitve narastišč določenih mišic, kar vodi do vnetij.

Če se iste obremenitve ne zmanjšajo, lahko pride do oslabitve notranje trebušne mišične ovojnice (lat. transverzalna fascija) v dimljah in ob tem do utesnitve enega od treh senzoričnih živcev, ki na teh delu potujejo med mišicami. Če športnik ob tem ne ukrepa, lahko pride do kronične okvare živca in kronične bolečine.

Na športnikovo kilo posumimo predvsem iz pogovora s pacientom. Največkrat povejo, da se bolečina pojavlja na začetku treninga, potem mine in se nato ponovi v hujši obliki kakšno uro po treningu. Dostikrat obiščejo zdravnika, ki pa kile ne najde in svetuje samo počitek, kar pa običajno pomaga samo začasno. Včasih že sami pacienti nato opravijo ultrazvok dimelj, ki pa je normalen.

Najzanesljiveje ugotovimo športnikovo kilo s kliničnim pregledom. S prstom si iztipamo dimeljski kanal in lahko precej zanesljivo presodimo ali gre za pravo kilo ali ne.

Nato si lociramo mesto bolečine in presodimo ali gre za vnetje »funikulusa« ali pa za nevralgično bolečino (športnikova kila). Prav tako lahko ugotovimo ali gre za vnetje adduktornih mišic.

Ultrazvočno in magnetno-resonančno diagnostiko uporabimo izjemoma, predvsem kadar smo v dvomih, sicer pa je bistven klinični pregled.

Zdravljenje prilagodimo pacientovim težavam, željam in potrebam. Navadno so prvi korak vaje za stabilizacijo medenice, ki pa morajo biti vodene s strani športnega fizioterapevta, ker lahko napačna izvedba vaj stanje še poslabša. V kolikor po 4-6 tednih ni bistvenega izboljšanja, se lahko poslužimo t.i. živčne blokade s lokalnim anestetikom in kortikosteroidom v bolečo točko.

V kolikor po nekaj dneh pride do izboljšanja, je zelo verjetno bolečina posledica utesnitve živca. Pacientu svetujemo še naprej pravilno izvedbo vaj, če se bolečina ponovi, pa lahko blokado tudi ponovimo.

Kadar se po blokadah bolečina ponavlja (običajno ne damo več kot 2), svetujemo operativni poseg. V svetu se uporablja več metod, a imajo vse več ali manj podoben učinek. Pri nas opravljamo t.i. »mini repair« tehniko v regionalni ali eventuelno splošni anesteziji. Gre za klasično kirurško  metodo, pri kateri naredimo cca 6 cm velik rez v dimljah in si prikažemo dno dimeljskega kanala. Običajno najdemo ohlapno steno, ki jo ojačamo z nerazgradljivim šivom, poiščemo genitalno vejo genito-femoralnega živca in jo v kolikor je ta živec utesnjen, odrežemo.

Pregledamo še ilio-ingvinalni živec, ki je lahko prav tako utesnjen in ga sprostimo in prestavimo na drugo mesto ali pa eventuelno odrežemo. V kolikor najdemo še pravo kilo, jo običajno izrežemo in na koncu zašijemo rano po slojih. Mrežice ne uporabimo, ker lahko pride do pretiranega brazgotinjenja, ki bolečino še poslabša.

Po operaciji je vedno potreben počitek. Vsekakor so takoj dovoljene vsakodnevne aktivnosti do meje bolečine. V kolikor bolečina dopušča svetujemo postopne vedno daljše sprehode po ravnem terenu po enem tednu, po dveh do treh tedni pa lahkotni tek po ravnem brez spremembe smeri.

Po 4 do 6 tednih lahko športnik postopoma začne s svojimi treningi, je pa malo odvisno od bolečine in narave športa – vsekakor se mora pred intenzivnimi napori in tekmami posvetovati z operaterjem.

Glede na rezultate v literaturi, je uspešnost operacije dobra. V cca. 80% bolečina po nekaj mesecih postopoma povsem izgine, v 15% pa pride vsaj do bistvenega izboljšanja. Seveda pa je potrebno vedno najprej poskusiti z manj agresivnimi postopki, ki v večini primerov vsaj začasno ublažijo težave.

V kolikor po blokadah ni vsaj delnega izboljšanja, je uspeh operacije vprašljiv. Vsekakor je potrebna dobra presoja v sami diagnostiki, predvsem pa terapiji športnikove kile.